Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. februar 2024 ― Gigo de Brea je med obiskom Barcelone, od koder je bil doma njegov ded, spoznal poezijo katalonske pesnice Anne Dodas y Noguer (1962-1986), ki ga je takoj pritegnila. Ob branju njenih pesmi je začutil skladnost njenih pesniških metafor s svojimi podobami vulkanskih pokrajin. Vedno ga je privlačila zemeljska površina in naravni pojavi v vseh njihovih geoloških in atmosferskih raznolikostih in spreminjanju, ki se likovno kažejo v različnih strukturah. To zanimanje je poglobil s selitvijo iz Gorice na Kras pred več kot dvajsetimi leti. Med potepanji po kraških hribih je opazoval konfiguracijo kraške pokrajine, njeno skalno erozijo, ki je v resnici razkroj, razpadanje. Naslikana predmetnost materije na njegovih slikah pa je pogojena s stanjem duše in ne z imitacijo narave. Kaotično pokrajino prevaja v likovni jezik, ki ga požene čut za organizacijo likovne snovi. Tako se zgodi nujni notranji boj med privlačnostjo destrukcije in urejanjem-harmoniziranjem barvne materije. Andrej Medved je v katalogu ob njegovi razstavi v galeriji Meduza v Kopru leta 2011 med drugim zapisal: "Kajti ta dela so SIMULACRUM podzavestnega popotovanja in pokrajin,povezanih s čustveno vsebino, fantazme nedotaknjene celote, ki je še možna v duši. Vnovič najden izgubljeni paradiž, ki ga vodi avtorjeva želja:veselje,sla,naslada,užitek v slikanju čustvene in čutne,lahko bi rekli "animalne duše."

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 15. februar 2024 ― Umetniška praksa dvojice Small but dangers (SBD) že od vsega začetka temelji na prepletu dveh produkcijskih načinov, na eni strani ustvarjanja novih del, na drugi pa zbiranja najdenih predmetov, ki jih umetnika obravnavata enakovredno kot ustvarjena dela. Izhodišče te prakse je kritičen odnos do ideologije novega, saj umetnika menita, da je vsaka novost reakcija na nekaj, kar je že obstajalo. To pomeni, da se v vsaki novosti obenem razkriva tudi kontinuiteta starega. V skladu s tem konceptom gradita svoj celoten umetniški opus. Na razstavah predstavljata nova dela ob starih in tudi razstave se, vsaj deloma, navezujejo druga na drugo. Tokratna je nadaljevanje razstave Odlomki, okruški in ostanki iz leta 2022 (Center in galerija P74, Ljubljana), s katero sta začela nov cikel. Za razliko od prejšnjega, ki je predstavljal ustvarjena dela v dialogu z galerijskim prostorom, so težišče novega cikla najdeni predmeti. Kot namiguje že naslov razstave (paberkovanje = iskanje, nabiranje ostankov; priložnostno, nesistematično zbiranje), zbirka najdenih predmetov SBD ne nastaja po vnaprej določenem konceptu, saj umetnika pri odločitvi, kaj bosta vključila vanjo in kaj ne, sledita neopredeljivim estetskim kriterijem. Kljub temu pa zbirko povezuje neka (ne sicer povsem nepretrgana) rdeča nit – predmeti, ki jo tvorijo, večinoma predstavljajo takšne ali drugačne sledi civilizacije, s tem pa tudi sledi različnih načinov človekove dominacije nad naravo, urejanja družbenih struktur, poteka vsakdanjega življenja, pa tudi vsakovrstnih ideologij, saj umetnika verjameta, da so v material vtisnjene ideje tistih, ki ta material oblikujejo. Gre torej za ostanke človeške prisotnosti v svetu v pravem in prenesenem pomenu besede. Umetnika s tem, ko te ostanke zbirata in jih postavljata v nove konstelacije v galeriji – takšne, kot sta jih našla, okvirjene, na podstavkih, kot del sestavljenega artefakta ipd., manipulirata s sledovi civilizacije. V njih namreč še vedno obstaja delček celote, kot nej